S culo na ramo pa na konec sveta

Pa je je tukaj, moj prvi zapis. Priznam, počutim se, kot bi odšla na potovanje. In kot pravi nemški pregovor:  Kdor gre po dobri poti, bo hitro dobil sopotnike.

Tokrat bom kronološka, saj je ta zapis posvečen zgodovinarju, mojemu stricu Janezu, ki je prejšnji teden preminil pri sestopu s Triglava. In njegov patron je bil zagotovo tudi Kronos, saj je bil dober pripovedovalec zgodb.

Bila sem mlada brezposelna Slovenka. Nikoli brez dela, vendar vedno z malo denarja. Študirala sem prevajalstvo, saj sem imela od nekdaj rada jezike. Jeziki so tvoja prihodnost, so mi govorili. Prevajalci bodo vedno našli delo v Bruslju, v OZN, Natu, so nam obljubljali davnega leta 2004, ko smo vstopili v EU. Spomnim se kako polna Nade je bila tista pomlad.

Med študijem pa sem spoznavala, kako se cena prevajalcu vedno bolj niža. V jezikovni šoli, kjer sem na srečo začela učiti že leta 2008, so mi takrat plačali 12 evrov na 45 minut poučevanja, v tej isti jezikovni šoli danes plačajo diplomiranega jezikoslovca 5 evrov na uro. Verjetno sem zato tudi diplomirala zelo pozno – pa ne bi krivila le tega, danes lahko rečem, da sem ‘izpopolnila svoj stil’ pri pisanju diplomske naloge.

Poučevala sem jezike, to me je in me še vedno najbolj osrečuje. Vendar v tem, vsaj v Sloveniji, ni stalnosti. Dosti mi je bilo nerednih prihodkov, odvisnosti od staršev in moža. In kar naenkrat mi je zazvonil telefon, na drugi strani pa glas reče: “Are you still interested in working in Portugal?” Jaz pa: “When was I ever interested?” in tako sva nadaljevala simpatičen pogovor s kadrovnikom vse dokler le nisem s težkim srcem in v strahu odšla na Portugalsko. To je bilo vse tako hitro, da sem morala izprazniti najino najeto stanovanje v enem mesecu, najti nekoga, ki bo pripravljen vzeti mačka v oskrbo, registriral najin avto, pomiril starše, da bo vse dobro. Predvsem pa sem odšla z vero, da v Lizboni ne ostanem več kot dva meseca, saj bom potem že sprejeta na eno od pripravništev v Bruselj. (cliché spoiler alert) Oh, v kakšni zmoti sem živela, pa še dobro! Verjetno je možu šlo kaj takega po glavi, kot poje Prljavo kazalište: https://www.youtube.com/watch?v=GGx9lz-CVtQ

Sem sem prišla s culo, najprej so naju z Evo kar skupaj stlačili v eno sobo. Začuda se mi je zdelo to povsem normalno, saj sem navajena mladinskih izmenjav in seminarjev, kjer vedno tako spimo. A že kmalu je bilo stanovanje nared zame in za še dve Slovenki ter za Finko. Kmalu sem spoznala še druga dva Slovenca in tolažeče je bilo že to, da imam prvič v tujini svojo slovensko klapo.

Kaj kmalu smo začeli z usposabljanjem v podjetju, kjer smo še sedaj.  Pogoji dela, politike delovanja, zaščita na delu, vse se nam je zdelo veliko boljše kot v Sloveniji, da ne omenjamo kako malo dela je bilo, aaa milina … dokler me nekega jutra ne pokliče šef in mi pokaže vmesnik spletne strani, kjer so v nastavitvah različni jeziki. Vpraša me, če sta Slovakian in Slovenian le dve varianti jezika, kot na primer portugalščina na Portugalskem in v Braziliji. Seveda ne, to sta dva popolnoma različna jezika, sorodnih slovanskih korenin. Aha, pa če govorimo slovaško. Ne. No, potem pa boste vsa petorica morali počakati zunaj. Kajti v resnici rabimo Slovake.  Vsi tisti bedni vici o Bushu ter Slovaški in Sloveniji … pa ne, da se nam je to zgodilo ravnokar v živo?

 

 

 

 

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.