Tukaj sem že več kot leto dni. Skoraj se počutim, kot da je to prvo delovno leto v življenju, čeprav to ni res, sam imam že nekaj delovne dobe od prej, delovnih izkušenj (neplačanih) pa še več.

Kaj pa se je zgodilo s Slovenci? Od petorice junakov smo ostale tukaj štiri Slovenke. Fantu je bilo dovolj, se je vrnil v Slovenijo. Imen ne želim omenjati, saj statistika ni prijazna in ne želi omenjati posameznih podrobnosti, če je manj kot 5 osebkov v nekem vzorcu. Mene so tisti dan lanskega julija preizkusili v znanju italijanščine in ker sem bila prepričana, da testa ne bom naredila, saj je bilo kljub fakulteti moje znanje italijanščine bolj na teoretični ravni, sem se že pripravljala kako bom odšla domov. Ampak ne, torej, da kako dobro znam italijansko, kot naravna govorka! In da sem sprejeta v italijansko skupino, začnem že naslednji dan. Kaaaj?! Ok, kot prevajalka se znajdem, tisti dan tudi brez Googla, prevajalci znamo uporabljati pripomočke, kopirati, obračati stavke, da dosežemo namen. In jaz sem ga. Sedaj si rečem, pa še dobro!

Prve tedne sem dosegala res nizke rezultate, bila sem počasna. Razumljivo, ko sem morala biti učinkovita, sem to počela po portugalsko. Sedaj ima ‘početi nekaj po portugalsko’ med nami Slovenkami v Lizboni že tako, bolj črnogorsko konotacijo.
In nisem se pretirano ubadala s tem, v kakšno skupino sem prišla, želela sem le obdržati delo in se kmalu premakniti v Bruselj. Ta Bruselj se ni nikoli zgodil, ne v smislu, ki sem ga želela. Tukaj pa sem imela delo in delo me (je in me še) osvobaja v mnogih pogledih.

Potem pa so me počasi začeli opažati tudi italijanski kolegi. Resnici na ljubo mi Italijani niso bili dragi že od srednje šole. Toliko nevšečnosti sem imela s srečevanjem z njimi, njihovi interesi niso bili podobni mojim in ko sem nazadnje tudi delala z njimi, mi je eden od njih nagnal strah v kosti s kričanjem in zmerjanjem. Pa vedno so hoteli, da je moja italijanščina popolna, govoreč mi da se pri meni sliši naglas tujke.
Pa kaj? Vi govorite še kaj drugega kot svoj jezik? Ja, bala sem se jih, pa kar naprej so razpredali o hrani in nogometu. Meni sicer ljubi stvari, vendar, oh, bog, toliko je še drugih zanimivih tem na svetu.

A tile so me počasi osvojili. S svojim humorjem in s poznavanjem restavracij z dobro hrano v Lizboni, poznali so dobro glasbo, kam iti na ogled sončnega zahoda, kje je poceni ta ali ona trgovina. Klicali so me Rusinja. Nekateri so celo vedeli, kje je Slovenija, kdo od njih jo je obiskal. Da nismo Slovaki, ok. Bila sem pomirjena. Saj so čisto v redu, nekateri celo simpatični, imamo skupne interese. Kakšno odkritje. Pridobila sem si prijatelje. Svet je postal lepši, kot zame postane vedno, ko se imam dobro z ljudmi. Sem (zelo) ekstrovertirana, raje sem v družbi kot sama in pripadanje je bil balzam za dušo.

(Neverjetno, sedaj opažam, da lahko kako ustaljeno, obrabljeno frazo utaknem v vsak drugi stavek. Ok, saj se bom domislila česa novega, spremenila bom kako terminološko gnezdo, dodala kako tujko, pa bo verjetno zabavno.)

Sedaj pa vstopam v bolj nevarne vode, želim biti iskrena. Morda me bo to stalo kakšnega zaničevalnega pogleda, morda kakega pogovora nadrejenih. Upam, da tega sicer ne berejo.

Že iz zgoraj zapisanega ste tisti, ki me poznate, verjetno zaznali, da mi marsikaj ni (bilo) všeč. To, da me kličejo Rusinja, je bilo zabavno kak mesec. Saj je simpatično, ni žaljivo, rada imam vse Slovane in sploh, ampak tukaj se zadaj skriva globoko nepoznavanje geografije in bistva majhnih narodov. Ko je to trajalo že nekaj mesecev, sem se razjezila pa so mi vsi rekli, naj se sprostim. Da je to ljubkovalno. Da so me sprejeli medse kot eno od svojih, da sem ‘simpatica’ in me imajo radi. Med opravičevanjem za svoje obnašanje izgubljamo dragocene minute, ko bi se lahko eni od drugih kaj naučili.

Pa smo hodili skupaj na koncerte, preposlušali neverjetno glasbo z vsega sveta, kajti v tem je Lizbona res dobra. O tem bom še pisala v kakem drugem zapisu.

In sproti sem se naučila bolje govoriti, vsak mesec so mi govorili, kako sem se izboljšala. Seveda mi je to laskalo, še vedno mi in vedno se zanimam za kakšno besedo, kakšno besedno zvezo, pomen in vedno sprašujem. In vedno ponosno razložijo, zgodbe znajo pripovedovati. V skupini je veliko zelo razgledanih ljudi, nekaj tudi jezikoslovcev in tukaj se razvijajo zanimive debate. Nekateri govorijo več jezikov, imajo izkušnje z dvojezičnostjo, tako spoznavam veliko različnih načinov uporabe jezika v praksi.

Vendar redkokdaj me kdo vpraša, kako pa se kaj reče v slovenščini. Ne vem, če me je že sploh kdo res vprašal. Bolj sem se ponudila sama, da jim kaj povem, pojasnim.  Kdaj pa kdaj, ko s slovenskimi kolegicami gvorim, vprašajo o čem je govora. Nihče ne vpraša, kakšna je naša politična situacija, kaj je nam važno, kakšno hrano mi jemo, kdo je bil v resnici Tito, kakšen odnos imamo s Hrvati, kako je na meji v Trstu. Vedo, da je Trst v Italiji. In vedo, da nisem Rusinja, vendar jim je zabavno, da me tako kličejo. Ker jih ne briga.

Opazila sem, da je zaradi mednarodnega okolja v službi veliko različnih tipkovnic, cirilična, grška, pa latinična portugalska, norveška, švedska. Slovenske niti slovaške ni. Naše črke se skrivajo pod æ å ç ø in drugimi. Grške in cirilične ne uporabljam, tam bi še več časa izgubila. Očitno naša pisava, naše č, ž, š, in đ pa ć pa še kakšna niso pomembne. Nas je premalo, samo dva milijona. Mah, kdo to sploh ve? Verjetno je odločitvi, da norveške tipkovnice pa le so, botrovalo boljše poznavanje države, fjordi, Vikingi, ja, oni imajo pa neke čudne črke. Rabijo svojo tipkovnico. Za nas ne vejo. Naše črke niso pomembne, saj samo jezik spremeniš v nastavitvah. Ja, na koncu sveta nimajo slovenskih tipkovnic.