Ni neumnih vprašanj in res je

Zadnje čase vse bolj pogrešam Slovenijo tukaj na Portugalskem. Povsem normalno, menda. Zato moram najprej še to napisati, preden se lotim seciranja mojega tukajšnjega bivanja in lepot te države. Ker lepa je precej in zanimiva tudi, nič ne rečem, veliko ponuja obiskovalcem. In veliko idej imam, kaj napisati.

Vendar z mislimi sem drugje. Sprašujem, raziskujem, ne dam se motiti. Kolegica me je s svojimi na trenutke čudnimi in neposrednimi vprašanji pred drugimi še lani spravljala v zadrego . “Kakšno vprašanje, kako lahko tako direkt vprašaš?”, sem ji večkrat rekla. Vendar odgovor je dobila. Ljudje pa so si jo zapomnili, kako je simpatična. Meni njena prodorna vprašanja včasih še na misel ne pridejo, morda razmišljam še vedno preveč ‘v škatli’. Kaj neki so angleško govoreči ljudje razmišljali, ko so rekli: Think outside the box? Kaj pa če je razmišljanje znotraj škatle zgolj meditativno? No, kakorkoli, tudi sama sem se premaknila iz te škatle in v resnici je to obrodilo sadove. Saj sama še vedno spadam med tiste, ki presenetijo še same sebe, ko jim kaj zleti iz ust, tako je vendar bolj zabavno in spontano, vendar ko imam določen cilj v mislih, še vedno rada premislim. Je morda to slovensko ali slovenceljsko? No, to, da se ne upamo za nič vprašati?

Zadnjič sem vprašala nekega nadrejenega, če bi vseeno lahko dobili slovensko (ali hrvaško) tipkovnico z našimi črkami in zamenjanima z in y, kajti … Da, seveda, samo vprašati je potrebno. V ponedeljek vprašaj še enkrat svojega šefa in ta bo potem napisal zahtevek za nove tipkovnice. Če to pomaga pri produktivnosti, seveda, zakaj ne!
In tako, to je bil tako presenetljiv odgovor, da sem bila še nekaj časa kar brez besed. V resnici pa to sploh ni moj boj, saj kolegici delata večinoma s slovenskim in hrvaškim jezikom, jaz jima vskočim na pomoč dva dni mesečno. Ostale dni pa delam v italijanski skupini. Ampak kako preprosto je bilo.

Spraševati sem se začela, če mi kot Slovenci premalokrat za kaj prosimo, premalo zahtevamo zase. Je to posledica nenehnega podrejanja temu ali onemu gospodarju in našega kolektivnega duha ponižnosti? Ali se nam ne da in raje pustimo stvari, samo da je mir? Ali lahko sploh govorimo o neki kolektivni zapečatenosti? Verjetno ne ali pa je to le mešanica vseh identitet, ki jih nosim s sabo.

Obljubljam si, da bom od sedaj več spraševala. V vsakem jeziku, ki ga znam, četudi slabo. Tudi nadrejene. Tudi mimoidoče, prijatelje in starše, vse.
Ker več kot reči ne mi ne more nihče.

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.