Bo že tako, da je Lizbona prvo velemesto, v katerem živim. Strogi center ima okoli 550 tisoč prebivalcev, kar pomeni, da je manjše od Beograda, kjer sem preživela kar nekaj časa. S predmestji pa ima okoli 2,7 milijona prebivalcev, kar je precej. Po prebivalstvu res ni ogromno velemesto, se pa razteza čez kar nekaj dolgih hribčkov. Na teh vzpetinah le redko vidimo kakšnega kolesarja, so pa v središču mesta v zadnjem letu položili kar nekaj kolesarskih stez. Za tiste, ki živijo v mestu.

Ko sem se prvi teden svojega bivanja tukaj peljala v službo iz Algesa, predmestja Lizbone, kamor so nas nastanili, nisem mogla verjeti svojim očem, ko se mestni avtobus kar debelih 20 minut ni nikjer ustavil. Peljal se je po cesti, ki je izgledala kot avtocesta, mimo gozda na Monsantu pa med industrijsko cono in se šele ob njej ustavil. Oh joj, sem pomislila, kako bomo pa šli domov, če kdaj avtobusa ne bo? No, obstaja tudi pot okoli gozda, z vlakom, ob reki, sem kmalu ugotovila. Ta je daljša. Vendar je kar šlo, zjutraj sem se zbujala ob 5.30, v službi pa sem bila z vsemi prevoznimi sredstvi v 20 minutah. Popoldne je trajalo vsaj kako uro. Ob koncih tedna pa smo morali najti nov način prevoza, kajti avtobus številka 748 takrat ne vozi. Torej, hodi dlje, vzemi drugi avtobus in potem prestopi na vlak. Ah, v večjem mestu res ne moreš biti len.

V Algesu, kjer sem takrat živela, je bilo zelo lepo in mirno, kar sedaj v centru pogrešam. Slišal si celo petje ptic in otroke, kako se igrajo v parku. In ponoči kdaj pa kdaj videl zvezde. Pa plaža je bila četrt ure hoda stran.

Najbolj všeč mi je bilo dejstvo, da smo samo pol ure hoda stran, večinoma po senčni strani, od Belema (port. izg. Belajm). Belem je tisti pravljični turistični del mesta, kjer je stolp Belem pa nižje dol spomenik Osvajalcem z Vascom da Gamo na čelu. In samostan s cerkvijo ter naše pomembno odkritje, oljčni nasad, ali bolje rečeno vrt pri muzejskem kompleksu CCB. To odkritje mi je polepšalo lanske (pa tudi letošnje) večere, kajti tam prirejajo brezplačne koncerte še neuveljavljenih glasbenikov in skupin, med katerimi se lahko zlekneš na travo pod oljko in gledaš v modro nebo. Predvajali so tudi filme ob poznih večerih in če pohitite, letošnje poletje še lahko ujamete kakšnega. Ne skrbite, saj poletje tukaj traja pozno v slovensko jesen, kako se že reče, tukaj imajo indijansko poletje. Čeprav letos je bolj hladno.