Tinkara je pela o vetru z Juga, jaz pa sanjam o vetru s Camina, torej o nekem severnem … siju. Vedno mi je bila najljubša os premikanja sever-jug. Globalni Sever in Jug smo rekli pri globalnem učenju, severni sij in Dedka Mraza sva šla gledat na Finsko z možem, južnjaki pa so meni najljubši ljudje. Če se malo približam današnji temi: tokrat odhajam na Camino de Santiago de Compostela ali na špansko Jakobovo pot, ki je trenutno severno od mene, torej od Lizbone.

Klic Poti

Tokrat me je poklicala Pot. Vedno sem se spraševala, kaj to pomeni, če te nekaj nagovori, če začutiš notranji klic, ki te vabi k nečemu. Ponavadi so o tem “klicu” govorile nune in duhovniki. Še sanjalo se mi ni, kaj naj bi to pomenilo. Pa sem nune enkrat na nekem mladinskem srečanju vprašala: Kaj to pomeni, da ste začutili klic, da bi postali nuna? Vas je res kdo (Bog) poklical? Seveda se mi je cela soba smejala še cel večer, odgovora pa nisem dobila. Takrat ne.

No, še vedno ne vem, kako je, ko nuna začuti klic po svojem poslanstvu, vem pa, da sem sama začutila, da je letos moj čas za pešačenje po Jakobovi poti. To je prišlo tako spontano, tako močno, da sem v tistem trenutku vedela, da se moram pripraviti na Camino. Pred dvemi leti je šla dobra prijateljica na to pot in leto za njo še druga in ves čas sem morala poslušati o tej poti, vprašanja prej, odgovori potem, dve leti skoraj nisem imela miru. Sedaj pa je tudi mene zgrabilo in, ko si v pripravah, misliš le na to.

Kaj moram kupiti, kako se pripravim na to dolgo pot, ali bom zmogla sama, ali bodo na poti zanimivi ljudje, bom uspela komunicirati s svojim znanjem španščine, kje bom spala prvo noč in še nešteto vprašanj mi roji po glavi. In odgovor bo prišel le, ko bom na poti, prej ga ne bom izvedela. Kot vedno v življenju. Učimo se, ko kaj naredimo. Jaz se še posebej učim iz svojih napak (nisem preveč pametna, če ne bi se od tujih).

O Caminu je bilo napisanega že veliko, posneti so bili poetični in dokumentarni filmi, napisane pesmi in balade. Vendar pa je to osebna stvar vsakega posameznika. Vsak doživi pot po svoje. Nekateri imajo veliko težav, žuljev in  težkih dni, spet za druge je to lahkotno poplesavanje. Vsakega pa pot spremeni in se ob njej nauči. To je edina stvar, ki jo vem.

Etape

Največ časa mi je vzelo načrtovanje poti. Imam le 11 dni, kajti v službi nisem dobila več dopusta. Hotela pa sem videti še Cruz de Ferro, ta pustiti kamen in Astorgo ter tovarno čokolade. Ah, ne bo šlo vse naenkrat. Dajmo lepo počasi, Andreja. Vzemimo 200 km, toliko kot je realno, da v desetih dneh prehodiš in da imaš še dan za počitek in povratek. Začni v Ponferradi. Dobro, začetek je določen. Cilj tudi več kot očitno – Santiago de Compostela. Kaj pa sedaj? Vsako noč je treba kje prespati, prenočišča so tudi pogosta. Najbolje je, da si pogledam kak vodnik. V Portugalskih knjigarnah pa so imeli na žalost le portugalsko pot. Za naročanje prek Amazona nimam časa. Tukaj pa vskoči mama in se ponudi, da bo kupila knjigo v slovenščini in potem jo bo že nekako dostavila.

Z Jano sem živela, ko je načrtovala svojo francosko pot pred dvemi leti (iz Saint Jeana Pied de Porta), torej sem vedela katera vprašanja ji postaviti in kakšne težave je imela, Dara ni imela težav (šla je po isti poti kot Jana) in mi je svetovala, kako si jih lahko prihranim tudi sama, Milica pa je izbrala krajšo pot, tako kot jaz in sem se lahko z njo najbolj primerjala po etapah. Kljub vsemu sem se o bolj podrobnih etapah odločila šele danes, sploh pa bo to odvisno od dneva in prenočišč, torej kot bo zapihal veter, kot bo Bog dal in kot bojo Španci pri volji.

Najprej sem kupila nahrbtnik. Potem lahko hitro sušečo brisačo, ki mi je neprijetna na dotik in naglavno svetilko. Na koncu še palice in obliže. Obleke in vse ostalo sem že imela. Sedaj pa je treba čim manj s sabo vzeti. Dobro, vse najbolj nujno imam. Eva mi je posodila ročno tehtnico (ta je približno taka, kot jo imajo pri nas mesarji, le da je rožnate barve, če recimo … tehtaš Barbike) in v trenutku je pokazala debelih 10 kg.
Ni šans! Pa saj imam le osnovne stvari!? Zmanjšaj!
Prepolovi milo, kremo za sončenje, vzemi le en polnilec, en etui za očala (vmes sem postala še ‘špeglarica’), hlače boš itak nosila, ostalega pa res ne moreš izpustiti: ostanejo spalna vreča, sandali in po dva ali trije kosi perila ter toaletne potrebščine in obvezna lekarna. Kar bo, pa bo. Uff, naslednji dan je tehtnica pokazala 7 kg. No, na to se lahko dodaja.

Knjigo imam, telefone tudi, glavo imam, nahrbtnik tudi, slovensko zastavico tudi, da me lahko prepoznate, če se srečamo.  Vero, upanje, ljubezen … no, ne vem še, ampak nekaj me je poklicalo in vse te tri pojme zbralo na kup in sedaj sem na vlaku. Grem do Salamance. Pa potem s prevozom preko portala Blabla Car do Ponferrade. Moja Pot se je začela. V resnici že veliko prej kot danes, ampak, sedaj jo lahko merim, se učim in preizkušam svoje meje. Tako fizične meje zmogljivosti, kot tiste v glavi. Upam, da jih na koncu več ne bo. Da bom kaj bolje razumela. Če pa nič drugega, da bom uživala v naravi in opazovala svobodno letanje ptic in piš vetra med žitom. Ah, žito je v avgustu že požeto, tega se spomnim še izpred štirih let, ko sem iskala klasje v avgustu. Narava bo že imela zagotovo tudi kaj zame.

Predvsem pa: ne bom se javljala teh nekaj tednov.  Zgodbe ostanejo in zapisala jih bom kasneje, ko se vrnem

Buen camino, peregrina!