“Če želite spoznati in vzljubiti svojo domovino, pojdite v tujino.” Neznan avtor

Spet v tujini, s svojimi mislimi, težavami ali pa rešitvami, ki tujca ne zanimajo. Tokrat sem v Litvi, baltski deželi na severu Evrope.

Tukaj sem zaradi službe, ker je država zelo lepa (vsaj pomladi in poleti, v tem letnem času precej manj) in imam tukaj nekaj prijateljev, s katerimi smo se povezali preko golbala. To je recimo dosti za (nujen) odhod, saj doma spet nisem dobila službe (o tem nekoliko kasneje). In tako spet v novem okolju, z novimi ljudmi, novimi izkušnjami.
“Ti si svetovljanka, ti doma itak ne zdržiš, rabiš nove izkušnje, nove ljudi okoli sebe,” vedno slišim od bližnjih ali pa tistih, ki so mi blizu le geografsko.

Lahko rečem, da to ne drži. Ljudje po naravi želimo biti z ljudmi, ki so nam podobni, ki so nam blizu, s katerimi delimo poglede in dejavnosti. Morda je takih manjkalo v mojem okolju doma.  Ljudje, ki bi bilo odprti za nove poglede, ideje, za čudna vprašanja in nepojmljive rešitve. Pa meni je manjkalo in mi še manjka samozavesti. Nekako se celo življenje srečujem  z ljudmi, ki izzivajo moje početje, moje izbire, mene nasploh. In skozi celoten študij na Filozofksi fakulteti v Ljubljani je bil moto večine profesorjev hkrati vbiti v glavo, da smo najboljši oddelek in da bomo nekoč bogati, če bomo prevajali v Sloveniji, hkrati pa so nam dali lepo vedeti, da še vejic večinoma ne znamo postavljati in da je ta stavek kalk in prevod ‘nekako ne teče’. fLUiDnost manjka! Pretakanje! Sedaj pa tisti, ki vejic niso nikoli znali postavljati, za pravila jim je bilo še malo mar, vodijo slovensko (pa ne le slovenske) ekonomijo, ostali pa le občasno postavimo kak vprašaj in klicaj. Saj se zavedam, da je kritika pomembna, važna pa je tudi ‘nepomembnost’ vejic.

Saj poznate tisto prastaro zgodbo, ko je bil nekdo v zaporu in so izvršitelju poslali listek z napisom “Usmrtiti ne izpustiti.” In ker je bila vejica očitno na napačnem mestu, so ga usmrtili. Danes v sodstvu nihče več ne govori v nedoločnikih pa tudi pragmatika nas je naučila, da smo bolj praktični. Torej vejice o življenjih že dolgo ne odločajo več.

“Domovina, ti si kakor vlačuga! Kdor te ljubi, temu zaračunaš.” Žarko Petan

V teh nekaj letih življenja v tujini sem spoznala veliko Slovencev in Slovenk, ki so v tujini zaradi tega in onega razloga, večinoma ker doma niso našli primerne službe. To je zelo važno, to rešuje življenja. Primernost službe za nekoga. Ko sem iskala službo v Idriji, kjer bi želela ostali, so mi rekli, da imam previsoko izobrazbo, da bi mi verjeli, da želim ostati. Pa bi. Samo tega mi ni nobeden verjel. V drugih mestih pa nimam triletnih delovnih izkušenj, ne znam tega ali onega programa in nisem že čisto ufurana v nek delovni sistem. Malim delodajalcem ali nevladnim organizacijam se ne splača vlagati še dodatne tri tedne v izobraževanje novega kadra, človek mora biti ‘iz foha’ in že vse znati. Napake se ne dopuščajo. Saj razumem, majhni smo, vsaka minuta se pozna, vsaka vejica stane življenje! Ko so mi ponudili službo v tujini, z začetnim izobraževanjem, sem začutila olajšanje, čeprav nisem želela živeti v tujini. Olajšanje le zaradi tega, ker se ni treba več mučiti z iskanjem nekoga, ki mi bo iz usmiljenja dal službo ali pa nekoga z vezami (tudi te nikoli niso bile primerne). Kljub dobri izobrazbi, se zavedam, da je veliko tega, česar ne vem.

Sedaj imam zanimivo službo, na začetku smo imeli skoraj tri-tedensko izobraževanje, vendar sem še vedno na poskusnem obdobju in kljub temu, da vejice niso usodne, nekatere napake lahko stanejo službe. Pa sedeti moram 8 ur dnevno. Svojo kreativnost ‘prodajam’ šefom, ampak govorim pa  le jezike, ki sem jih študirala, čeprav kakšno besedo narobe izgovorim. In učim se rusko.

Čaj (arbata) na mostu nad Vilnele

Prijateljica z otroki

Ljudje pa zopet ne odsevajo mojih želja. (Kako se že temu reče? Prevelika pričakovanja? Ali pa mindset? Haha.) Tukaj na severu rabijo večje razloge za srečanja, praznovanja. Na Portugalskem smo šli ven kar tako, ker je bil petek, ker je bila sreda ali pa toplo vreme. Ker je nekdo imel avto ali pa ker smo imeli tri proste dni pa smo zavili v Sevillo na spoznavanje družbe in narave.

Tukaj mora  biti vsaj martinovanje, da spraviš skupaj nekaj ljudi. S katerimi je potem lepo. Obisk Laibachov, benda, ki je osvojil celo Severno Korejo, ne zanima do sedaj še nikogar. Zato pa greva s prijateljico Slovenko, ki pride na obisk jutri, na njihov koncert sami. No, seveda bo še kdo tam. Iskreno, v Sloveniji ne bi šla na njihov koncert, tukaj pa so kot če bi mi nekdo prinesel košček naše ironije, košček doma.

Kar mi je bilo v ‘deželi dežja’, kar pomeni Lietuva, do sedaj najbolj všeč, je njihova barvita jesen. To sem pogrešala na Portugalskem. Pa Pogled, ki ga imam skozi okno. In prijateljičini otroci, s katerimi se igramo pepčka. In svoboda, da delam, kar želim. S to svobodo pa pride tudi domotožje in želja po vrnitvi. Po sprejetju v svoji domovini. Mogoče se temu reče dom?