Ideja za kakršenkoli zapis mora dozoreti. Saj sem s Camina prišla že pred več kot mesecem dni in idej za pisanje je tudi že bilo na pretek (meni je vseeno ljubša beseda preteg, ker se vse preteguje v izobilju), vendar do sedaj niso še imele pravega sporočila. Pa še ravno, ko sem že napisala tale članek, sem svojo tablico pozabila na letalu, ta je napravila še eno pot v Moldavijo, potem se mi spet ni dalo dokončati članka, in … sedaj je tukaj pred vami.

Moja pot ni bila taka, kot sem pričakovala, pa saj to bi že lahko predvidela. Tako je to z mano, ne vem pa, zakaj vedno še sama sebe presenetim.

Kakorkoli, še vedno sem vesela, da sem imela to možnost ali privilegij, da sem se lahko na pot podala, da se je vse odvilo kot se je in da sem spoznala čar, ki ga lahko doživiš le, če hodiš po tej poti.

Kot sem že v prejšnjem zapisu razlagala, sem se na pot podala z vlakom iz Lizbone. Tega sem komaj ulovila, kajti na dan odhoda sem delala celo nadure v službi in potem mi je ostalo malo časa za pripravo in odhod. Kot zakleto modra linija metroja ni delala in do vlaka je bilo le še petnajst minut. Ko sem na trgu Marques de Pombal ujela naključnega taksista in mu razložila, da moram biti na Santa Apolloniji v manj kot petnajstih minutah, sva oddrvela po avenijah in res se je potrudil in prehiteval vse mogoče na cestah ter prispel na cilj v pičlih 8 minutah. Tisti, ki veste, kako daleč je to, no, sedaj veste, da je mogoče. Ker je bil znesek na koncu res majhen, sem mu dala še nekaj napitnine, saj se mi je zdel kot prvi angel varuh na moji Poti.

Iz Lizbone sem odšla pri kakih 30 stopinjah Celzija in sopari, v Salamanco pa prispela zgodaj zjutraj v kakih 10 stopinj. Ker sem imela prevoz šele ob poldnevu, sem poskusila najprej na postaji in potem na klopici v parku malo zadremati. Morda mi je celo uspelo, ampak me je tako zeblo, da sem komaj čakala sonce. Potem sem zavila v bližnji park in si malo ogledala mesto. V meni se je zbujalo vznemirjenje in vse se mi je zdelo lepo.

 

Prek prevoza z Blabla car sem se peljala z Eleno, ki je bila že drug angel na poti, tokrat jezikoslovni. Vrstnica prevajalka, tako kot jaz in z dvema mačkama, me je bila pripravljena peljati dlje, kot sva se prvotno dogovorili, po premisleku pa sem vseeno začela v Ponferradi, kjer sem ugledala prvo Jakobovo školjko. Za popotnico mi je dala še gaspačo in sadje in mi zaželela Buen camino. Ah, morda bi jo bilo bolje poslušati in iti do naslednje točke, vendar to že ni bilo v moji Usodi ali kajsigabodi.

žPrvi dan sem začela pozno in sem prehodila le 5 km do naslednjega gostišča, kjer sem srečala Marto in Marizo, ki sta zaznamovali mojo pot. Obe po težkih operacijah hodita po poti, da bi se zahvalile za življenje, ki jima je podarjeno. Obe neskončno pozitivni, že utrujeni, sta lahkotno preskakovali med francoščino, španščino in zaradi mene še italijanščino (seveda v taki zmedi niti ne poskusim s poučevanjem slovenščine). Mariza je oprala svoje cunje, ki so ji še ostale, resda jih ni bilo niti za malo vrečko.

Vse izgubim, očala, obleke, celo palice sem pozabila nekje, je smeje povedala. Morda ji je bilo v olajšanje, da je manj nosila. Marta pa si je masirala noge po težkem spustu iz Cruz de ferra in 34 km tega dne.

Kot se je izkazalo, sem naslednji dan prva ustala okoli 5.30 zjutraj, še v trdi temi. Tako so mi svetovali vsi. Umij se, spakiraj, popij vode in hodi, dokler se ne odpre prva kavarna ali gostišče, običajno ob 7h.  V resnici je taka hoja res lepa, prav tista prva noč je bila še polna utrinkov zaradi metorske nevihte. Polno želja je letelo po nebu. A zaradi premika ure iz portugalskega na španski čas, je bila ta hoja po mojem energetskem času šele od 5h do 6h in bilo je tudi zelo hladno. Elena mi je prejšnji dan razložila, da bi morala v resnici cela Španija imeti greenviški časovni pas, vendar se je general Franco že pred desetletji odločil, da bi bil raje kot Nemci. Diktatorjeve ideje brez smisla, kajti energetsko to sploh ni dobro, da o sončni uri sploh ne izgubljamo besed.

Torej, ta dan se mi je kasneje pridružil prijazen Nizozemec, ki me je spremljal do Villafrance del Bierzo. Tam sva se usedla na pomarančni sok in vodo, podaril pa mi je tudi šivanko, saj sem si pridelala že prvi veliki žulj na mezincu in morala sem predreti mehur. Rekel je, da mu je punca, ki je medicinska sestra, dala toliko prve pomoči, da bi lahko koga operiral. Meni je to prišlo čisto prav.

V gostišču Ave Fenix, kamor me je po naključju zaneslo, sem spet srečala Marto. Tudi ona si je pridelala velikanski žulj in skoraj ni mogla več stopiti. Kot pa se je izkazalo, na Caminu je veliko strokovnjakov za noge, za žulje in vsak lahko poskusi metodo, ki njemu najbolj ustreza. Splošno mnenje je bilo, da obliži Compeed niso dobri, ostalo pa kakor komu drago.

To gostišče je ravno zraven Jakobove cerkve z Vrati odpuščanja, kjer so včasih zelo bolnim in shiranim romarjem dali odpuščanja za grehe. V skupnosti za majhen denar dobiš tudi večerjo, ki jo skuhajo prostovoljci, kot je Manuel, preden pa začnemo jesti, nas v krog povabi Jesus in zaželi vse dobro na poti. Ljudje se ob večerji zopet povežejo, si povedo koliko so že prehodili, koga so srečali in delijo svojo življenjsko zgodbo.

Ko sem naslednji dan zopet v mraku sicer kasneje začela hoditi, saj je bil tukaj v ceno vključen tudi zajtrk, je bilo spet zelo hladno in pot se je vila po asfaltu ob cesti. Vsekakor težka etapa, to pa predvsem zaradi asfalta, dolge etape, ki naj bi se po 34 km končala na O Cebreiru in vzpona na koncu, kot se je izkazalo zame. Proti poldnevu smo hodili z Marto, njenim sokrajanom iz Logroña in Deboro iz Strasbourga. Razvil se je živahen pogovor in zdravljenje žuljev s posebno pomado. Ko se je asfalt končal, se je začel zame posebno težek vzpon, ki je bil le kakih 6 km dolg, vendar sem se mučila pod težo nahrbtnika in znoja, prav tako mi je zmanjkovalo vode. Vsi smo se na koncu ustavili v La Fabi, kjer so upravitelji gostišča Nemci.

Tukaj smo spoznali Scotta iz Utaha, ki je imel s seboj lopato in detektor kovin in iskal skriti zaklad. Čisto zares. Nekje na poti sta z neko punco staknila tudi stenice, ki sta se jih poskušala znebiti z insekticidom in visoko temperaturo, potem pa so se nekako naša oblačila znašla v istem pralnem stroju kot njuna in kdo ve, kaj se je ujelo morda tisti večer tudi v moj nahrbtnik ali čevlje … še sedaj imam lahko kako stenico kje.

Ob večerji sem začutila, da imam visoko temperaturo in sem zato vzela tableto proti bolečinam. Tisti večer sem dobila tudi posebno čudno sporočilo nekega prijatelja in morda sem se tudi zaradi tega sredi noči zbudila preznojena iz nočne more. Tega pa res nisem pričakovala in precej me je potrlo, ker sem vedela, da ne bom mogla nadaljevati poti z ostalimi iz skupine, ki se je oblikovala. Kljub temu sem se zjutraj počutula toliko dobro, da sem zmogla pot do O Cebreira v Galiciji. Hoja po galicijskih hribih me je napolnila z neverjetno milino in veseljem.

Na vrhu O Cebreira ali El Cebrera smo se znašli v posebni meglici ob kamniti cerkvi, ki je bila neverjetno lepa, pred njo pa so posedali rdečelasa Finka in umetnik ter potepuh ali popotnik Francoz, ki je izrezoval lesene školjke, potem se nam je pridružila še umetnica iz Japonske. Naše poti so se zopet povezale, skupaj smo preživeli dva dni, kolikor sem ostala tam, ker naprej z vročino nisem mogla, vmes pa sem obiskala tudi zdravnika in lekarno. Pihal je veter, a tla na hribu so bila suha in topla, tako da sem popoldne preživela kar na travi, tako je bilo še najtopleje. Verjetno sem v mrzlih jutrih staknila virus, ki me je peljal od vročice k mrzlici, zdravnik pa mi ni vedel povedati, kaj imam.

Tako sem uživala (kolikor se je z vročino in bolečim grlom dalo) med gorami Galicije, takrat sem že vedela, da ne bom uspela prehoditi vseh začrtanih 200 km, zato sem raje ostala na vrhu, v svežini. Saj je moj cilj vendarle biti v naravi in premišljevati – ali pa je to moja pot?  V tistih dneh sem sprejela nekaj odločitev, ki pa so prešle v dejanje šele v naslednjih mesecih. Počasi, vendar ljudem od zunaj precej hitro in impulzivno, jaz pa vem, da sem ideje oblikovala na Poti.

O koncu poti menda ne bi bilo smiselno govoriti, saj se ni končala. Nisem prehodila 200 km, nisem tekla vsak dan, kot nekateri. Pa saj vsak dela to zaradi svojih razlogov, prepričanj in klicev, nobeden ni boljši od drugih. Na poti sem srečala Poljakinjo, ki je iz vznožja francoskih Alp do O Cebreira prehodila v kakih osemnajstih dneh, kar je pomenilo okoli 40 kilometrov dnevno. Hodila je cel dan, zato včasih ni dobila niti prenočišča in je spala poleg cerkva, kjer jo je nemalokrat zeblo.
Imam preveč grehov, je rekla, mogoče mi bo to pomagalo. Čez dni dni bi morala biti v Santiagu pa mi sedaj ne bo uspelo, kajti tretji dan že letim iz Porta nazaj na Poljsko. Moje življenje je žalostno, prijatelj je naredil samomor in z možem  imava otroka in živiva ločeno, zato molim za vse, celo pot molim, da bi mi Bog poslal odgovore in smernice.

Zgodbe ljudi so tiste, ki me ženejo naprej in teh na Caminu res ne manjka. V vseh jezikih, malo po špansko, italijansko, francosko in angleško z različnimi naglasi. To me je polnilo z veseljem in risalo nasmeh na obraz tudi, ko me je desno uho že tako bolelo, da sem komaj hodila (korelacija je res smešna, ampak bolezen izčrpa celo telo).

Hvala torej tudi naključnim Špancem v Fonfrii, s katerimi smo skoraj skuhali čarovniški napoj (gospodarice v okrogli hiši ni bilo; menda morajo to delati ženske, vsaj nekaj, kajne?), Alice, ki je s kolesom prikolesarila iz Madrida in sem edino srečala tudi na cilju v Santiagu, Rolfu, ki je s svojo sestro malo pešačil in se vmes malo vozil, kajti hoditi čez puščavo res ni zabavno, potem pa mi pošiljal slike iz zadnjih kilometrov poti, ki je sama nisem prepešačila. In hvala dekletu, ki je del skupine Piedras vivas in je dvema Čehinjama in meni pojasnjevala podrobnosti o katedrali v Santiagu. Ta skupina je del svetovnih katoliških skupin, v Sloveniji je recimo nekaj časa deloval krožek Živi kamni, ki je povezoval duhovnost in umetnost.

Neskončna hvala pa tudi vsem, ki ste me na poti spremljali in bodrili in ste mi pomagali z nasveti in tudi komentarji na Facebooku. Če vas začenjam omenjati z imeni, bom zagotovo koga pozabila, zato naj velja kar skupna zahvala. Hvala vsem, ki ste bili, ste in boste del moje Poti.