“Andreja, ti vse prevečkrat sprašuješ ‘zakaj’.”

“Spet si imela preveč pričakovanj in je logično, da si razočarana.”

“Kaj si pa misliš, da si? Ne pričakuj, da te bodo imeli vsi radi, tako pač je.”

“Spet imaš prevelike cilje, premalo denarja, premalo znanja, preveč kilogramov.”

“Končno ti je prišlo iz r*** v glavo. Končno si dojela!”

“Mi pričakujemo, da boš doma. Mi bi radi, da nas razumeš in spoštuješ.”

“Pokaži malo več motivacije. Malo več fokusa, ne tvezi toliko, skrajšaj te dolge razgovore in angažiraj se na dnevni ravni.”

Verjetno se vsi soočamo s takimi in drugačnimi pričakovanji drugih. To je človeško, normalno, na to se moramo navaditi. Kaj res?
Večina nas misli in deluje na nek način in obenem pričakujemo, da tudi drugi isto mislijo, naj bo to podzavestno ali zavestno. (Še opomnik sami sebi: kako lahko sploh pomisliš na to, saj je vsak človek edinstven, prav tako kot njegov prstni odtis?)

In v resnici imamo vsi skrite namene – to je pomembno ozavestiti, kajti če nič drugega pričakujemo od sogovorca (ali soborca, nekoga, skratka, ki je so-), da se bo strinjal z nami in nas podprl. Kajti naš ego se boji sprememb, saj naj bi nas tako zaščitil. Ko podajamo najrazličnejše sodbe in vtiskamo pričakovanja v druge pa s tem v resnici sebi nastavljamo ogledalo in smo lačni komplimentov in sodb. Kdo bi si mislil, da včasih želimo celo negativne kritike, samo da je odziv. Hja, morda živimo v družbi s toliko stimulanti, da smo že imuni nanje in se ne odzovemo. Zato pa je odziv, kakršenkoli, skoraj isto kot ljubezen, všeček, delitev, komentar.  V resnici še zdaleč ni isto.

Veliko nas  išče tisto pravo Pot –  torej, kako se znebiti pričakovanj, sodb in delovati bolj polno, čuječe?

Ob tem se moramo zavedati mnogih stvari.

Kaj je naša prava motivacija in inspiracija? Ali res hočemo vprašati nekoga nekaj, ker nas to zanima ali se v tem že skriva obsodba?  Ali res moram nakupiti toliko umetniškega materiala, da bom lahko izdelala točno določeno kapo? Iskrenost moramo vaditi s samim sabo. Druge že lahko preslepimo, sebi pa dolgo težko lažemo.

Kakšen rezultat vseeno pričakujemo, ko nekaj hočemo? Velikokrat si rečem, da je moč negativnega razmišljanja tukaj dobrodošla. Če bomo zadovoljni z najslabšim možnim … skupnim imenovalcem…, aja, ne, najslabšim možnim izzidom, potem se nam vseeno splača. Fajn je imeti tudi alternative. A, B, C, D, E, e, in kaj če nobena od teh ne uspe.

Ne jemlji stvari tako hudičevo osebno, je še en od dobronamernih nasvetov in floskul …., ki jih je načeloma najtežje doseči. Vedno si rečemČ pa saj je bilo meni namenjeno! Pa mene si napadel! Ja, ampak je to naredil zaradi sebe, ker ima on drug film pred očmi. Ljudje tako reagirajo zaradi sebe, ne zaradi tebe. (Tukaj me čaka še ogromno dela.)

Deluj iz srca, poišči navdih. Tukaj pa mi pomaga moja učiteljica keramike Solveiga in pa knjiga Julie Cameron, ki mi je jo je priporočila. Umetnikova pot.

Obstaja v slovenskem prevodu. In ne govori le o tem, kako je nekdo tam nekje lahko umetnik,

temveč kako lahko postopoma odkrijemo v sebi umetnika in svojo disciplino, ki je v resnici velik del umetnosti (ne le talent). Solveiga je odlična umetnika, ki ustvarja prelep nakit iz porcelana z motivi iz narave. Deluje iskreno in navdihujoče in ne glede na to, da ima magisterij iz oblikovanja keramike (ne vem, če sem prav prevedla oz če to obstaja pri nas), še vedno išče navdih v naravi in sledi Julijinim nasvetom, kako se izboljšati.

Zaupaj in pozabi na to. Let it go, kot pravi Elsa iz Frozen. Če se ima kaj zgoditi, se bo zgodilo, če naj bi oseba ostala v tvojem življenju, bo ostala, če bom danes našla navdih za pisanje, ga bom, le zaupaj, Andreja.

P.S.: Ideja o tako sistematičnem zapisu o pričakovanjih ni zrasla na mojem zelniku, malo sem povzela po OWN. Bravna vprašanja pa tudi niso moja, so pa zastavljena meni.

P.S. 2: Kaj pa jaz pričakujem, ko kaj od drugih pričakujem? Načeloma ne razumem, če me kdo kar tako ne mara. Ne razumem početja alkoholikov. Pričakujem, da bom shujšala, kljub temu, da pojem tortico in nič ne telovadim. In da bo denar rastel na naslednjem grmu ali pa da bodo vsi navdušeni nad mojimi umetniškimi stvaritvami. In sprašujem, kaj pomeni ime Aiste ali pa Vejas in zakaj je ravno v kraju Šiauliai toliko križev. Ker vse nekaj pomeni. Hah. Prstni odtis, Andreja!